Medijski prah okrog gladovne stavke delavcev kočevske Prenove in solidarnostne akcije, h kateri sta pozvala Socialni center Rog in IWW, se je polegel. Čas je, da podamo refleksijo te zadnje epizode boja postfordističnega proletariata in da pretopimo v njej nastala spoznanja v definicijo novih naskočišč in novih političnih izhodišč za osvobodilni boj prekercev sveta.

Prvega marca je enajst delavcev kočevske Prenove zaradi neplačanega dela s strani podjetnika Perkoviča začelo z gladovno stavko. Stavka kmalu postane objekt medijske pozornosti in politične instrumentalizacije. Skupina stavkajočih delavcev, ki so živeli v škrbasti baraki, popolnoma neprimerni za bivanje, so postali kulisa za politične spopade med dvema političnima in gospodarskima elitama, med ti. levico in ti. desnico. Predstavniki vlade, na primer Minister za gospodarstvo Lahovnik in direktor Direktorata za delovna razmerja in pravice iz dela na ministrstvu za delo Pogačar, so se na veliko stisko delavcev kočevske Prenove in delavcev nasploh odzivali s ciničnimi pozivi, naj delavci svojo usodo zaupajo institucijam pravne države. Po tednu sprenevedanja s strani predstavnikov države in perverznega merjenja moči med centri ekonomske in politične moči, v katerem so bili stavkajoči delavci zgolj pioni na šahovnici, se je zdelo, da ni izhoda iz slepe ulice, v kateri se je znašla skupina stavkajočih, ki je vse bolj postajala simbol vseh, ki živijo od svojega dela.

Aktivisti in aktivistke Socialnega centra Rog in Nevidnih delavcev sveta smo obiskali stavkajoče delavce z namenom, da najdemo izhod iz te slepe ulice. Z njimi smo izmenjali naše ugotovitve iz več kot dve leti trajajoče aktivistične raziskave med migrantskimi delavci. Na osnovi tisoče razgovorov z delavci, poglobljenega študija trendov v politiki migracij v Sloveniji in EU in na osnovi analize lastnega položaja, ki jo je proizvedla skupina stavkajočih delavcev, smo definirali skupno izhodišče za izhod iz slepe ulice. To izodišče je bilo pritisniti na Ministrstvo za delo družino in socialne zadeve ter na Vlado RS, da prevzameta odgovornost za nastalo situacijo. Državna politika oziroma politika konkretnih vlad je tista, ki vzpostavlja institucionalne okvirje diskriminacije migrantskih delavev. Zaradi nje je vsak govor o tem, da gre v primeru neplačevanja opravljenega dela za obligacijsko razmerje med delavci in delodajalci, čisto sprenevedanje in cinizem. Delavci in delodajalci ne vstopajo v pogodben odnos kot enaki, kar je še posebej očitno v primeru migrantskih delavcev, ki so žrtve mehanizma izsiljevanja, ki izhaja iz viznega režima.

Stavkajoči delavci kočevske Prenove in aktivisti ter aktivistke Socialnega centra Rog in Nevidnih delavcev sveta smo skupaj definirali mehanizem za izhod iz nastale pat situacije, ki je grozila z grenkim porazom stavkajočih delavcev, ki bi bil hud poraz vseh. Ta mehanizem sestoji iz prevedbe sistemskega nasilja, ki so mu podvrženi delavci, v konflikt, ki zažene politični proces spremembe obstoječih pravnih in institucionalnih okvirjev, ki generirajo odnos moči, ki je popolnoma v škodo delavcev. Cilj tega mehanizma je razgraditi institucionalno diskriminacijo in izboriti nova jamstva za delavce, torej za vse, ki živijo od svojega dela. Le takšna razgradnja institucionalne diskriminacije in nastanek novih jamstev za delavce lahko preprečijo razširjene zlorabe delavcev s strani kapitala. Namenoma ne govorimo o delavcih in delodajalcih, saj med delavce ne spadajo zgolj tisti, ki imajo sklenjeno delovno razmerje z delodajalci. Za postfordistični proletariat je značilno, da se vse več delavcev nahaja zunaj delovnega razmerja.

Po dogovoru s stavkajočimi delavci Prenove smo v nedeljo, 7. marca sprožili peticijo z zahtevami, da minister za delo družino in socialne zadeve sprejme stavkajoče, da dotično ministrstvo in vlada prevzameta odgovornost za nastali položaj, tudi s prevzemom terjatev skupine delavcev do podjetnika Perkoviča ter da takoj stečejo postopki za spremembo Zakona o delu in zaposlovanju tujcev in Zakona o tujcih, s ciljem, da dosežejo migrantski delavci dejansko enakopravnost. Peticija je dobila množično podporo, zato smo njeno besedilo v ponedeljek, 8. marca posredovali na naslov ministra Svetlika in v vednost predsedniku vlade. Še isti dan so se javili iz kabineta Ministra za delo družino in socialne zadeve in potrdili termin sestanka s predstavniki ministrstva. Hkrati smo v IWW in SC Rog pozvali na manifestacijo pred MDDSZ. Cilj manifestacije je bil podpreti delavce Prenove na pogajanjih s predstavniki vlade in tako doseči, da se bodo slednji ustrezno angažirali v reševanju problema skupine stavkajočih, kar je bila edina možnost za končanje gladovne stavke. Vnaprejšnja odločitev podpornikov je bila, da bomo, če bo treba, za ta cilj zastavili svoja telesa. Tako kot so jih zastavili stavkajoči delavci, s to razliko, da smo si zamislili našo zastavitev teles kot znamenje moči. Ob tem je treba poudariti, da je bila odločitev o nadaljevanju ali končanju gladovne stavke popolnoma v rokah stavkajočih.

Pogajanja, ki so se začela v torek, 9. marca ob 12. uri so propadla po dveh urah. Na vladni strani je na njih sodeloval državni sekratar v kabinetu predsednika vlade Miloš Pavlica in štirje predstavniki MDDSZ, na strani stavkajočih pa osem delavcev kočevske Prenove in trije predstavniki IWW ter Socialnega centra Rog. Vladna stran je predlagala, da pomaga delavcem pri ureditvi osebnega delovnega dovoljenja, pri iskanju novega delodajalca, pri pridobitvi paketov Rdečega križa. Kot del svoje ponudbe so ponudili tudi pripravljenost ZSSS, da delavcem omogoči brezplačno pravno pomoč. Ker so bili stavkajoči delavci s to ponudbo upravičeno nezadovoljni in so se odločili, da nadaljujejo z gladovno stavko, smo predstavniki SC Rog in IWW zapustili pogajanja. Da bi spremenili brezbrižnost predstavnikov vlade in s tem zagotovili njeno ustrezno angažiranost v reševanju problema stavkajočih delavcev, kar je tudi edina garancija, da se bo oblikovala politična volja za sistemske spremembe, smo skupaj s podporniki izvedli poskus zavzetja prostorov ministrstva. To nam je preprečil kordon policistov. Po pat poziciji na hodniku pred vhodom na ministrstvo, ki je simbolizirala pat pozicijo na pogajanjih in nasploh nevzdržno pat pozicijo, v kateri so se znašli vsi delavci, so se gladovno stavkajoči odločili, da zapustijo prostore ministrstva in nadaljujejo z gladovno stavko v pritličju Ledina centra, kjer ima sedež ministrstvo. Medtem so slike naše odločne akcije zaokrožile po medijih. In verjamemo, da so prizori konflikta prispevali k temu, da je minister Svetlik naslednji dan stavkajočim ponudil sicer minimalno socialno pomoč, ki pa pomeni narahlo odprta vrata v državo blaginje za migrantske delavce, ki so iz nje izključeni. Zaradi socialne pomoči, ki so jo ponudili na ministrstvu in zaradi solidarnostne denarne pomoči, ki so jo ponudili na ZSSS, so se stavkajoči odločili za prekinitev stavke.

Stavkajoči delavci niso dobili denarja, ki jim ga zaradi sužnjelastniške zakonodaje dolguje Perkovič. Pravni postopki, ki jih bo v njihovem imenu sprožila pravna služba ZSSS bodo dolgotrajni, brez zagotovljenega uspeha. Zato je konec drame stavkajočih iz Kočevja pri marsikom zagotovo zgolj potrdil občutek nemoči in ga še dodatno potrdil v globoko zakoreninjenem občutku, da se nič ne da. V IWW in v SC Rog pa delovanja ne razumemo kot samoizpolnjujočo se prerokbo nemoči. V aktivizmu, četudi gre na videz za brezupne situacije, skušamo vedno identificirati moč izkoriščanih, izključenih in podvrženih, moč, ki jo je treba razvijati in krepiti. Če izhajamo iz etike moči, potem v dogodkih prejšnjega tedna sicer ne vidimo zmage, pa vendar pomemben korak naprej, dragocene nastavke za naš skupni boj. Ministrstvo za delo družino in socialne zadeve je vključilo migrantske delavce v državo blaginje. Nerado, minimalistično, sramežljivo, a vendarle. Seveda 226 Evrov enkratne in izredne socialne pomoči ne pomeni bogve kaj. Pa vendar, vrata so odškrnjena in velika napaka bi bila, če ne bi vanje vtaknili noge. S svojimi telesi smo potisnili policijski kordon do konca hodnika v Ledina centru. Naslednjič začenjamo od te točke novega razmerja sil, ki smo ga vzpostavili. ZSSS je ponudila brezplačno pomoč migrantskim delavcev, čeprav niso člani sindikata. Tudi tukaj so se odškrnila vrata, v katera bo treba vstaviti nogo. Prvič so predstavniki Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve javno izrazili pripravljenost na takšno spremembo viznega režima, ki bo odpravila osebno odvisnost delavcev od delodajalcev. Enake javne izjave smo slišali od vrha ZSSS, dodatno težo pa jim je dala varuhinja človekovih pravic. To je točka, ki izraža trenutno razmerje sil. Od nje ne smemo iti niti koraka nazaj, le naprej.

Naša sodba o uspešnosti ali neuspešnosti mobilizacije v podporo stavkajočim delavcem iz Kočevja izhaja iz ocene nastanka novih možnosti in povečanja moči delovanja postfordističnega proletariata. Na tej osnovi lahko sprejmemo sodbo, da pomeni dogajanje prejšnji teden pomemben korak naprej v projektu samoorganiziranja postfordističnega proletariata. Še posebej zato, ker je sklepni člen tega projekta definiranje in zavzemanje novih oblik jamstev (v smeri garantiranega ter univerzalnega dohodka, katerega subjekt so globalni državljani), ki tlakujejo množični eksodus iz kapitalističnih struktur izkoriščanja. Antikapitalistično delovanje razumemo kot ekspanziven projekt reapropriacije kot samodoločnosti, kot definiranje in uveljavljanje oblik družbe blaginje, neodvisnih od gospostva kapitala in s tem odnosa delo-kapital. Drame stavkajočih, mobilizacije v njihovo podporo in zaključka stavke zato ne razumemo kot še en dokaz vsemogočnosti oblasti in kapitala, ki naj sproži vsesplošno moralno ogorčenje in sproži nekakšno spontano revolucijo. Razumemo jo kot prispevek k vednosti in metodologiji radikalne transformacije sveta, ki oblast kapitala kompostira tako, da dolbe eskpanzivne prostore svobode in zagotovljenega dohodka. Kot nova naskočišča in nove priložnosti za napredovanje projekta osvoboditve postfordističnega proletariata.

Ustani i kreni stražari su otrovani, konji su spremni!

IWW, Nevidni delavci sveta

Socialni center Rog