Antifašisticna manifestacija 27. aprila je bila izjemno uspešna. Preprečila je shod ksenofobov in rasistov ter njihov namen, da vsilijo matrico medetnične, medkulturne, medreligiozne in medcivilizacijske državljanske vojne v času krize. Nadalje je ustvarila javni prostor boja na terenu krize. Manifestacija je uspela artikulirati povezavo med vzponom neofašizma in krizo, natančneje poskusi elit, da restavrirajo razredno oblast kapitala. In končno, antifašistična manifestacija je izluščila hipoteze alternativ na terenu krize, oziroma predstavila je elemente političnega programa za gradnjo alternative neoliberalnemu kapitalizmu in neoliberalni finančni globalizaciji.
Kako smo te elemente interpretirali v formaciji partizanov nevidnih delavcev sveta?
1. Sedanje krize kapitalizma ne moremo spremeniti v priložnost globalne multitude, da prevzame oblast - kar danes pomeni, da se izmakne komandi kapitala in si samovlada - brez konflikta. Vsi poskusi pomiritve socialnih konfliktov v času krize vodijo k restavraciji oblasti kapitala. Socialne konflikte se ne pomirja, ampak se jih organizira v kontraoblast oziroma v konstituirajočo oblast. Vzpostavljanje avtonomne in samonikle javne sfere, v kateri se artikulirajo potrebe in želje postfordističnega proletariata, zunaj vzorcev reprezentativne politike in interesnega predstavništva, je ključnega pomena in šele vzpostavlja možnosti za gradnjo alternative.
2. Formacija partizanov nevidnih delavcev sveta je na manifestaciji v svojih direktnih akcijah in sporočilih intepretirala razredno kompozicijo postfordističnega proletariata in njegove potenciale, da postane politični subjekt. V akcijah proti parazitskim posrednikom dela, proti družbi nadzora in zatiranju svobode gibanja ter komunikacije, proti terorizmu javne morale, proti temu, da plačujemo krizo s tem, da financiramo banke, podjetja, represivni in vojaški aparat in za univerzalen dohodek, je izrazila postfordistično realnost razpršenega dela, ki že dolgo ni več izkoriščano zgolj v neposredni proizvodnji (čemur pravijo realna ekonomija), njegova nemoč pa izhaja iz segmentacij, katere poglavitni vzvod so meje, ki nas ločujejo glede na stopnjo vkjučenosti in izključenosti iz državljanskih in socialnih pravic. Prav tako je izrazila subjektiviteto postfordističnega proletariata - ta se bo mobiliziral zgolj na osnovi zahtev, ki izhajajo iz njegovih potreb in želje po svobodi. Te so svoboda gibanja, svoboda komunikacije, garantiran dohodek za vse.
3. Formacija partizanov nevidnih delavcev sveta ni izražala resentimenta ali frustracij, ampak predvsem željo po svobodi izražanja. Gibanje postfordističnega proletariata ne sme in ne more zreducirati heterogenosti in pluralnosti izražanja in bojev proti dominaciji na makro nasprotja (kot je na primer nasprotje delo-kapital). Biti proti kapitalizmu pomeni predvsem osvobajanje oblik življenja, mnogoterih načinov izražanja. V bistvu pomeni definiranje novega temelja za izražanje razlik. Temelja, ki ne bo identitetna politika, ki omogoča izražanje razlik le v okviru zaprtih in med sabo konfliktnih identitet, politika razlik torej, ki hrani kapital tako s profitom kot z legitimacijo njegove suverene oblasti. Oblike življenja, produkcijo mnogoterosti, svobodo izražanja moramo iztrgati kapitalu. Na tej točki postane združitev razrednega boja, ki je v prvi vrsti mezdni boj in manjšinskih bojev, ki so v prvi vrsti boji proti oblastnim dispozitivom proizvodnje subjektivitet in za alternativne dispozitive, popolnoma naravna in neprotislovna. Fašizem danes je v prvi vrsti produkcija fašističnih identitet, ki zaklinjajo suvereno oblast kapitalizma. Je vojna vseh proti vsem, ki jo generira kapitalizem. Zato moramo izboriti nov temelj za izražanje razlik. To pa lahko storimo z bojem za univerzalni dohodek oziroma za družbeno mezdo.
Boj za univerzalni dohodek/družbeno mezdo je boj proti izkjučenosti iz dohodka. Ta boj odstrani mistifikacije razredne kompozicije (te enačijo delo z delovnim mestom oziroma zaposlitvijo) in omogoči, da se postfordistični proletariat izrazi kot politični subjekt. Garantiran dohodek za vse (pri čemer se ne smemo omejiti le na neposredno denarno obliko dohodka) bo povrnil politični potencial mezdnemu boju, tokrat na terenu družbene mezde, hkrati pa bo vzpostavil temelje resnične pluralnosti oblik življenja. Je ključna zahteva in boj, ki vodi k vzpostavitvi sovjetov postfordističnega proletariata. Je partizansko osvobojeno ozemelje, na katerem raste nova oblast. Tokrat oblast postfordističnega proletariata, ki ne rabi tranzicije, da bi se moderniziral, ampak le svobodo od parazitskega kapitala in svobodo samoovrednotenja in samouresničenja.
Geslo v krizi, ki je v fazi restavracije komande kapitala, mora biti: "Ne rabimo zagotovljenih delovnih mest za vse, ampak zagotovljen dohodek za vse!" Politika branjenja delovnih mest je postala instrument restavracije komande kapitala in njegovih tajkunskih agentov. Povzroča še večjo marginalizacijo postfordističnega proletariata in zapravlja enkratno priložnost za vzpostavitev demokratičnega zavezništva proti egoizmom individualnih kapitalistov. Zavezništvo črne, rdeče, pink in zelene barve. Zavezništvo ki bi ustvarilo svobodnejši in ekološki svet. Čas je, da začnemo graditi takšno zavezništvo, ki ga je treba v prvi vrsti razumeti kot povezavo bojev in subjektivitet okrog zahteve po zagotovoljenem dohodku za vse, oziroma zahteve po družbeni mezdi. In sicer, manjšinskih bojev in subjektivitet (proti oblastni subjektivaciji), ekoloških bojev in subjektivitet (proti izsiljevanju kapitala na lokalnih ravneh), razrednih bojev in subjektivitet (postfordističnih proletarcev in razkurjenih mezdnih delavcev). Let’s conspire!
Andrej Kurnik
Discussion
Reply to this article